Dopisni šah Slovenije

 Na dopisnih turnirjih se igra partija več!

Ne najdem ustreznih besed, s katerimi bi v zadostni meri poudaril, kako  pomembno je,  da si pred začetkom vsakega dopisnega tekmovanja zelo jasno in precizno zastavimo končni CILJ!

V tem pogledu nikakor ne moremo enačiti tekmovanj v rednem in dopisnem šahu. Seveda si cilje zastavljamo tudi v rednem šahu, vendar na uresničitev nimamo tako velikega vpliva. Na primer - nepredviden poraz v zadnjem ali predzadnjem krogu švicarskega sistema nas lahko za nekaj "svetlobnih let" oddalji  od zastavljenega cilja in takrat je prepozno, da bi še lahko nadoknadili razliko tako, da bi na primer remi iz drugega ali tretjega kroga pretvorili v zmago.

V dopisnem šahu pa igramo vse partije istočasno in prav v tem dejstvu tiči bistvena razlika. Med turnirjem imamo vseskozi pregled nad pozicijami v vseh naših partijah. Vpogled pa imamo tudi v rezultate že končanih partij nasprotnikov, ki so vpisani v turnirsko tabelo. Če je naš tekmovalni cilj osvojitev norme za mednarodni naslov, ki znaša toliko in toliko točk, nas rezultati nasprotnikov ne bodo preveč zanimali in se bomo osredotočili predvsem na naše pozicije. Če pa je cilj osvojitev točno določenega končnega mesta pa sta pomembna oba faktorja – naše pozicije in rezultati v tabeli.

V dopisnem šahu imamo čudovito in izjemno možnost, da vse naše pozicije sproti vrednotimo in ocenjujemo možnosti za končni izid posamezne partije. In sproti računamo, koliko smo od zastavljenega cilja oddaljeni. Če je potrebno, bomo v partijah, kjer je to možno "dali gas", se potrudili še bolj in v končni fazi, če drugače ne gre, tudi bolj tvegali. Če so naše pozicije že v okviru zastavljenega cilja pa se bomo izognili vsakemu dodatnemu tveganju in poskrbeli, da z   zanesljivo realizacijo pripeljemo stvari na svoje mesto.

 Priprava na nasprotnike

 Človeku s pravim miselnim odnosom
 nič ne more  preprečiti, da ne bi dosegel cilja;
 človeku, ki nima pravega miselnega odnosa, 
 pa ni pomoči. 

                               Thomas Jefferson

Nisem ravno pristaš priprav, v katerih pripravljamo nasprotnikom »strupene« novosti recimo v 15. potezi, 20. ali 23. potezi. Razloga sta najmanj dva:

• tak način je časovno izredno potraten,
• obstaja velika verjetnost, da nimamo opravka z naivnim nasprotnim in lahko kar pričakujemo, da bo že v 10. ali 13. potezi vlekel drugače.

 Zgodbica, ki nima konca, gre približno takole:

• jaz se pripravljam na nasprotnika in nasprotnik se pripravlja name,
• jaz vem, da se nasprotnik pripravlja name in tudi nasprotnik ve, da se jaz pripravljam nanj,
• jaz vem, da nasprotnik ve, da se pripravljam nanj in tudi nasprotnik ve, da jaz vem, da se pripravlja name.

Menim, da je veliko boljši način, da se na nasprotnika pripravimo na načelni ravni tako, da  izberemo želeno otvoritev in varianto. Pri izbiri upoštevamo:

• nasprotnikov način igre – kaj mu odgovarja in kaj ne,
• morebitne slabše otvoritve, ki jih nasprotnik igra,
• kaj odgovarja našemu stilu igre,
• kaj želimo v partiji doseči (pozicija, rezultat).

 Izbira otvoritev

 Trije koraki so absolutno nujni.
 Najprej moraš imeti znanje o svoji moči,
 drugič zbrati pogum, da si drzneš in tretjič
 moraš imeti zaupanje vase, da to narediš.

Približno 12 let je od tega, ko smo sedeli s tolminskimi šahisti na gostilniškem vrtu ob kavici in razpredali o pravkar končanem ekipnem dvoboju. Tistega dne se mi je posrečila čudovita zmaga s črnimi figurami in prav ta partija je bila predmet pogovora. Igral sem sumljivo varianto v Škotski igri: 1.e4 e5 2.Sf3 Sc6 3.d4 cxd4 4.Sd4 Dh4?! in zmagal v miniaturi. Kolegi so mi dokazovali, da je kljub tej zmagi, varianta slaba in špekulativna. Pa se nisem dal prepričati. Tedaj je prijatelj, mojstrski kandidat, znan pesnik haiku poezije in kasneje filmski režiser Dimitar Anakiev vzkliknil: »Pa ti hočeš šah privatizirati!«. Tisti hip me je spreletelo in v trenutku mi je bilo jasno vse …

Šah je igra, ki ima svoje zakonitosti. Naša naloga je, da te zakonitosti spoznamo, se jim prilagodimo in uživamo v spontani skladnosti zakonov šaha in lastne osebnosti. Če hočemo šahovske zakone prelisičiti, je približno tako, kot bi želeli prelisičiti zakon gravitacije. Prej ali slej bomo z nekaj buškami nekje prav trdo pristali. Tisti trenutek »razsvetljenja« me od takrat spremlja na vsakem koraku in v največji meri sem ga prenesel prav v dopisni šah.

Čeprav se šahovska teorija razvija iz dneva v dan in kar je danes dobro, je lahko jutri ovrženo, je vseeno prav, da jo spremljamo, stalno vrednotimo, predvsem pa v svoji igri upoštevamo. Irski teoretik in dopisni igralec Tim Harding je že leta nazaj pisal o načinu igre z belimi in črnimi figurami. Razlika je precejšnja, razlog pa tiči seveda v začetni potezi belega, ki mu daje za dopisne razmere precejšnjo prednost in pobudo v partiji.

Ker je črni v začetku slabši, mora najprej poskrbeti za izenačenje in šele nato napadati. Zato je primerno, da s črnimi figurami izbiramo solidne obrambne sisteme in se v glavnem držimo uhojenih in preizkušenih poti. Nasprotno pa moramo z belimi figurami izkoristiti začetno pobudo, zato je primerno, da ob prvi dobri priložnosti zapustimo teoretične vode in črnega postavljamo pred njemu še neznane in nove probleme. Svetuje se tako imenovani »power play«, kar bi lahko prevedli v aktivno igro na vso moč.

Sožitje rednega in dopisnega šaha

Šah je povezan sistem igre, športa, umetnosti in znanosti. Najbolj očitne in vsem vidne so zagotovo njegove značilnosti družabne igre. Na športno področje šah poseže s tekmovalno aktivnostjo in treniranjem, problemi psihološke stabilnosti, pripravljanjem na tekmovanja in podobno. Umetnost se v igri izraža kot ustvarjalno iskanje šahovske resnice in lepote. Splošna teorija šaha pa ima odločilno vlogo pri razširjanju šahovskega raziskovalnega področja na raven znanosti.

Večkrat smo priča, ko določeni športni krogi zavračajo šah, češ da šah ne more biti šport, ker ne gre za fizično aktivnost. Na žalost pa smo priča tudi zavračanju dopisnega šaha s strani nekaterih šahovskih krogov, češ da ne gre za samostojno miselno dejavnost, ker si dopisni šahisti v veliki meri pomagamo z moderno računalniško tehnologijo. Ja živimo v družbi, kjer sta zavračanje in izključevanje del našega vsakdanjika in del nesmiselne borbe za »visoke« družbene položaje in polnjenje že tako prepolnih žepov.

Na srečo obstajajo tudi ljudje, ki jim je popolnoma jasno, da je bodočnost družbe v sprejemanju, sodelovanju in sožitju. Tako priložnost vidim tudi v dopisnem šahu, ki lahko veliko prispeva k hitrejšemu šahovskemu razvoju nasploh.

Sožitje rednega in dopisnega šaha je lahko večplastno in nikakor ni vezano le na področje otvoritev. Vrhunski redni šahisti imajo ogromno splošnega znanja, na področju otvoritvene teorije pa so v neprestanem stiku z dogajanjem na svetovni sceni. Dopisni šahisti pa smo tisti, ki  lahko določene ideje v svojih analizah potrdimo ali ovržemo. Prav tako lahko v naših krogih nastanejo številne nove ideje in teoretske novosti. V tujini redni šahisti že v veliki meri izkoriščajo odkritja dopisnikov. Morda prihaja čas, ko  bomo to dejstvo spoznali tudi v Sloveniji?! Ali pa bomo ostali zadaj ...

Dosje nasprotnikov

Takoj na začetku moram pošteno priznati, da se na 24. svetovnem prvenstvu zastavljenega sistema nisem v celoti držal, kolikor sem se ga, pa lahko rečem, da mi je neverjetno koristil. Na naslednjem turnirju bom bolj »priden«.

Gre enostavno za to, da v času priprave za nastop na turnirju in med tekmovanjem samim zberemo čim več koristnih podatkov o nasprotniku ter potem način igre po potrebi prilagajamo posebnostim posameznega nasprotnika.

Evidenca je seveda elektronska, saj med drugim vsebuje baze partij, zanimive povezave in tudi kakšno fotografijo. Na disku si odpremo posebno mapo z nazivom turnirja in znotraj te mape, še podmapo za vsakega nasprotnika posebej. Na primer – glavna mapa se imenuje »Dosje-24SP«, podmape pa »Schuster«, »Schneider« itd.

V prvi fazi je na vrsti zbiranje nasprotnikovih partij. Iz razpoložljivih večjih baz potegnemo vse nasprotnikove dopisne partije in jih razdelimo v dve majhni bazi z nazivom recimo BELI.pgn in CRNI.pgn. Če smo v partiji z nasprotnikom črni, bo največjo vlogo seveda igrala baza BELI.pgn.

V zbirki partij rednega šaha preverimo, če obstajajo tudi tam kakšne partije. Te shranimo v tretjo bazo, recimo OTB.pgn. Mimogrede že lahko dobimo prvi vtis o pomembnem podatku, za kako močnega šahista v resnici gre. V mislih imam moč igre, ko igralcu odvzamemo njegov računalnik in programe …

V vsaki podmapi odpremo še četrto bazo, ki ima naziv npr. PARTIJA.pgn. V to bazo bomo med potekom partije shranjevali vse vzorčne partije, ki se ujemajo z v partiji igrano otvoritvijo. Seveda bomo najbolj veseli dostopnih komentiranih partij. To bazo začnemo ustvarjati nekje med 6. in 10. potezo, ko naša partija že dobi svojo značilno otvoritveno smer in partij ni preveč.