Dopisni šah Slovenije

Tik pred novoletnimi prazniki je udarila vest o slovesu velikana slovenskega šaha Janka Bohaka. Bil je odličen in vnet šahist, šahovski organizator, funkcionar, mentor, publicist, vrhunski mednarodni sodnik … Veliko lažje bi našteli, s čim se v šahu ni ukvarjal, tako zelo vsestranski je bil. Njegova prav posebna strast pa je bila dopisni šah. Slovenskemu dopisnemu šahu je postavil temelje in ga s tem zaznamoval in zadolžil za vse čase.

Janko je bil vnet zbiralec šahovskega gradiva. Tako lahko v njegovi zbirki najdemo nešteto zgodovinskih podatkov o začetkih dopisnega šaha v Sloveniji, o uspehih Slovencev v nekdanji državi, o časih, ko je Slovenija postala polnopravna članica mednarodne dopisne zveze ICCF pa do danes, ko se je Slovenija uveljavila kot dopisna velesila v svetovnih razmerah. Zato bi ta članek veliko boljše napisal prav on …

Z dopisnim šahom se je prvič srečal okrog leta 1960 in mu ostal zvest do konca, torej skoraj šahovsko magičnih 64 let. V njegovem arhivu najdemo rezultat iz daljnega leta 1963, ko je med služenjem vojaškega roka igral na VII. šampionatu Jugoslavije.

Mednarodni mojster dopisnega šaha je postal leta 1983. Poleg individualnih tekmovanj se je skupaj s ptujskimi kolegi Janezom Podkrajškom, Milanom Šerugo, Danilom Polajžerjem in drugimi redno udeleževal tudi ekipnih prvenstev Jugoslavije. Dvakrat so Ptujčani postali državni prvaki, ob tem pa zabeležili še kopico drugih visokih uvrstitev.

Velika prelomnica za slovenski dopisni šah se je zgodila leta 1992, ko je Slovenija postala polnopravna članica mednarodne dopisne zveze ICCF, Janko Bohak pa je postal predsednik Sveta za dopisni šah pri ŠZS. Predsednik je ostal vse do leta 2008, ko je štafeto predal mlajšim sodelavcem. Ob tem je bil do leta 2006 tudi delegat pri ICCF. To obdobje pomeni tudi lepo uveljavitev Slovenije v aktivnostih mednarodne dopisne zveze. Janko je sodeloval v mnogih mednarodnih komisijah in delovnih skupinah ter bil za svoje delo kar dvakrat nagrajen. Leta 2003 je prejel srebrno, leta 2008 pa zlato priznanje Bertl von Massov, ki je najvišje priznanje za zasluge v mednarodni zvezi.

Janko je bil član in tudi kapetan številnih slovenskih selekcij, ki so dosegale lepe uspehe na mednarodni sceni. Je tudi z velikim naskokom slovenski rekorder po številu odigranih dopisnih partij. Prepričan sem, da je do zadnjega vodil točno evidenco o njihovem številu. Števec na spletnem strežniku ICCF se je ustavil pri številki 1018. Vendar tu so le partije, ki so bile odigrane na spletnem strežniku po letu 2003. Zagotovo jih je bilo pred tem še precej več. Po moji oceni je skupno število njegovih dopisnih partij krepko preko 2000. Številka, ki bi mu jo zavidali tudi profesionalni šahisti.

V letih, ko je bil predsednik Sveta za dopisni šah, je dopisni šah v Sloveniji zabeležil velik vzpon. Od skromnih začetkov po sprejemu v mednarodno organizacijo leta 1992, do odmevnih mednarodnih rezultatov. Slovenski dopisniki smo začeli osvajati medalje na evropskih prvenstvih in olimpijadah, dobili pa smo tudi evropskega in svetovnega prvaka v posamični konkurenci. To so uspehi, o katerih se leta 1992 ni smelo niti sanjati. Kako z veseljem in iskricami v očeh je Janko kot predsednik podeljeval nagrade na naših vsakoletnih kongresih.

Nepozabna je Jankova vloga pri vzpodbujanju in navduševanju šahistov za dopisni šah. Živo mi je v spominu slika iz leta 1999 na Bledu. Ob robu slovenske lige, smo se za omizjem našli Janko Bohak, Vid Vavpetič in moja malenkost. Sam sem se v dopisnem šahu nekoliko preizkušal konec 70. in v začetku 80. let in potem prenehal. Iznenada mi Janko reče, da je dopisni šah kot ustvarjen zame. Presenečeno sem izjavil, da ne želim trošiti svojega računalnika za igro proti računalnikom mojih nasprotnikom. Jankov prepričljiv odgovor je bil, da so računalniki neumni in da v dopisnem šahu še vedno odloča človek. Kako prav je imel takrat. Z leti se je zadeva drastično spremenila in danes imajo šahovski programi resnično odločilno vlogo. Janko me je takoj zatem vpisal na državno prvenstvo in tako se je začela moja pot v sodobni dopisni šah. Kako vesel je bil 12 let kasneje po mojem uspehu, ko sem osvojil naslov svetovnega prvaka. Neizpodbitno dejstvo je, da tega uspeha ne bi bilo, če ne bi bilo tistega omizja takrat na Bledu.

Janko Bohak je bil gospod, gentleman v pravem pomenu te besede. Kot takega so ga poznali njegovi dopisni nasprotniki in delegati s katerimi se je družil na vsakoletnih kongresih ICCF. Leta 2006 je Janko sklenil, da je dobro, da del njegovega posla prevzamemo mlajši. Tako sem postal njegov naslednik kot delegat pri mednarodni zvezi. Redni letni kongres je bil tistega leta v Dresdnu. Janko me je natovoril s kopico šahovskih knjig, ki sem jih moral razdeliti njegovim najboljšim prijateljem iz mednarodne zveze. Spomnim se, da sem imel hude težave z razporeditvijo teže med ročno in drugo prtljago, da sem lahko vse nekako spravil na letalo. Prejemniki Jankovih daril so bili izjemno veseli in vsi po vrsti so mi pripovedovali, kako odličen gospod in prijatelj je Janko. Še danes nisem prepričan, da sem ga vsaj približno enakovredno zamenjal v vlogi delegata.

Nikakor ne smemo mimo Jankove publicistične dejavnosti. Bil je dolgoletni pisec in avtor dopisne rubrike v Šahovski misli. Njegovi članki so bili objavljeni v številnih časopisih. Je tudi avtor knjig kot sta Ptujski šah, kronika 1935-2005 in Dopisni šah v Sloveniji – 500 partij. Skupaj z Andrejem Locem je bil soavtor prelepe elektronske knjige Petnajst let slovenskega dopisnega šaha 1992-2007.